Kako izbrati taiči stil:

http://www.energyarts.com/how-do-i-choose-tai-chi-style

 

Več info na: www.energyarts.com

 

 

Kaj je Vu stil Taičija

Vu stil Taičija je na splošno znan kot najbolj razvit in subtilen od vseh avtentičnih slogov. Poznan je po svoji sposobnosti zdravljenja mišično-kostnih problemov, kot tudi po varnem sproščanju umskih in telesnih napetosti. Obstajajo trije glavni slogi Taičija: Čen, Jang in Vu. Jang stil je najbolj razširjena oblika Taičija na Zahodu. Enostavno rečeno, Čen stil je “spočel” Jang in Jang je “spočel” Vu v procesu evolucije skozi stoletja. Vu slog Taičija ima manjše zunanje gibe in večji notranje gibanje kot Jang stil. Nekateri gibi pa se izvajajo zelo različno. Vsebuje tudi določena notranja načela, ki jih ni ali pa so zreducirana v Jang slogu (posebno “moderni” Jang stil). Dodatno, ima Vu stil sposobnost, da dejansko transformira energijo v nasprotju z premikanjem enrgije. To naredi Vu stil superiornega za zdravljenje, posebno poškodb in problemov spodnjega hrbta. Bolj je tudi primeren za meditacijo. Nadaljna razlaga razlik v slogih je na voljo med poučevanjem forme. Za tiste, ki imajo izkušnje z Jang stilom Tai Čija bo Vu slog prinesel fascinanten kontrast in priložnost, da nadgradijo svoje znanje.

 

Vu taiči razuvije sposobnost ravnovesja in koordinacije

Kompleksni, počasni gibi dramatično povečajo vašo telesno ravnotežje in koordinacijo – naučite se premikati levi in desni, zgornji in spodnji del vašega telesa istočasno v različnih smereh in hkrati popolnoma usklajeno.

 

Vu taiči ojača živce in olajša napetost/stres


Ko sčasoma postanete z redno vadbo močnejši, se vam bodo živci ojačili in vaše zavedanje telesa se bo povečalo. Najbolj važno pa, medtem ko se vaša sposobnost sprostitve poveča, in se vaše zdravje poveča, se delovna zmožnost ogromno poveča in manj se utrudite kot prej. Hkrati globoko dihanje inducira telesni ter umski mir.


Kri se brez napora pretaka v srce


Namen vadbe Vu Taičija ni da povzroči močnejše črpanje srca, temveč, da poveča elastičnost ožilja, tako da srcu ni potrebno tako naporno črpanje, kar mu omogoči več počitka.

 

Vu taiči izboljša delovanje pljuč in srca


Razširjeno je mnenje, da so aerobične vaje potrebne za ojačenje srca in pljuč. Res je, da aerobične vaje to dosežejo, toda isto velja za Vu Taiči. Počasno globoko, enakomerno dihanje z hkratnim pretakanjem energije povzroči globlji dostop kisika v telo, kot se to dogaja pri navadni telovadbi

 

Limfno črpanje/pretakanje se ojači, torej imunski sistem se ojači


Limfna tekočina se primarno pretaka zaradi majhnih mišičnih krčenj. Relativno drobno mišično krčenje, ki jih vadba Vu Tai Čija omogoča, učinkovito pretaka limfno tekočino skozi celoten sistem. To gibanje, kot tudi vsesplošno povečanje energije, ki ga Vu Tai Či prinaša, ojača telesni imunski odziv.


Sinovialna tekočina se poživi, kar prinaša večjo fleksibilnost sklepom


Sinovialna tekočina se nahaja v sklepih. Skrbi za to, da so sklepi dobro “naoljeni”, kar omogoča sklepno fleksibilnost, in ko normalno deluje pomaga preprečevanju artritisa in revmatizma. Vu Tai Či deluje na sinovialno tekočino z kompresijo in razširitvijo/ekspanzijo, kar preprečuje in izboljša vsakovrstne sklepne probleme.


Mišično tkivo pridobi elastičnost/prožnost


Vadba Vu Tai Čija tudi povzroči podaljšanje mišičnega tkiva. Z raztegovanjem v Vu Tai Čiju mišice pridobijo prožnost podobno gumijasti elastiki. Kite se ojačijo. Vadba Vu Tai Čija tudi pripomore k večji moči in elastičnosti kit, kar omogoči silno fleksibilnost, ki jo imajo mnogi Vu Tai Či praktikanti.

 

Vu taiči omehča mišice in povečuje moč


Vadba Vu Taičija drugače razvija mišice kot tipična telovadba. Vu Taiči in druge notranje borilne veščine in vadbe omogočajo pridobiti sposobnost doseganje moči brez uporabe napora in sproščeno mehkost; cilj je doseči sposobnost čutenja sproščene moči. Moč , ki je posledica sproščenosti nastopi, ko se mišice tako sprostijo in zrahljajo, da se lahko energija prosto pretaka

 

Ali se ga je teško naučiti?

Vu Tai Či je lahko nenavadno kompleksna mnogoplastna veščina. Toda, postati dovolj dober v izvajanju Vu Tai Čija, da ste deležni večine zdravstvenih ugodnosti, ki jih vadba Vu Tai Čija ponuja, je v obsegu zmožnosti večine ljudi, če privzamemo, da so pravilno poučeni. Čez 100 milijonov Kitajcev vsak dan vadi Tai Či – kar je dvakratna populacija Velike Britanije.

 

Ali je varen?

Ja. Vu Tai Či je izredno varna veščina. Izogiba se prevelikemu naporu, vendar hkrati deluje zelo globoko. Ne glede na to, je seveda, odgovorno in strokovno poučevanje bistvenega pomena za pravilno izvajanje Vu Tai Čija.
Vsekakor pa se ljudje z kroničnimi ali akutnimi zdravstvenimi težavami morajo posvetovati z svojim zdravnikom preden se lotijo kakršnekoli telesne vadbe.

 

Ali je Vu taiči meditacija?

Res je, da vadba Vu Taičija povzroči meditativno stanje uma, vendar pa sama po sebi ni meditacija. Na bolj naprednih nivojih vadbe Vu Taičija se lahko meditacija izvaja med izvajanjem Vu Tai čija. To je Taoistična meditacija v gibanju.

 

Kako je lahko Vu taiči borilna veščina?

Ali če vprašamo bolj konkretno: kako se lahko boriš, če se premikaš tako počasi? Odgovor je, da se ne moreš. Vendar pa, globoka sproščenost telesnega tkiva pridobljena z počasnim izvajanjem forme, omogoča Vu Taiči borcu, da se med borbo giblje z veliko hitrostjo. Sposobnost se umakniti, deflektirati, spremeniti smer, projicirati ter transformirati prihajajočo silo/moč, se razvije z vadbo, hkrati z sposobnostjo čutenja energije in namena nasprotnika kar omogoča »videnje« ter nevtralizacijo nasprotnikovih gibov. Vu Taiči borec se posebno uri za borbo pri kateri se mu ne izloča adrenalin (živalski refleks “bori se ali zbeži”) in s tem ohrani mir in jasnost uma med spopadom. To se deloma doseže z odpravo mišične napetosti. Če to kombiniramo z polnim repertoarjem borilnih tehnik in borilnih kotov (ki se vsi nahajajo v formi), dobite nenavadno in zelo učinkovito notranjo borilno veščino. Od tu polno ime Vu Taiči Čuan – čuan pomeni pest v Kitajščini. Ali se je lahko naučiti se boriti izključno z uporabo Vu Tai Či tehnik? Vsekakor ne – potrebno je dosti več ur vadbe za dosego tega, kot za obvladanje Vu Tai Čija samo za zdravje. Medtem, ko se nekateri borilni aspekti Vu Tai Čija poučujejo pri poučevanju forme, bo primarni fokus na zdravstvenih koristih Vu Tai Čija.

 

V čem se razlikuje od joge?

Znan Vu Taiči mojster se je takole pošalil, ko so mu postavili to vprašanje: “Če se skušata mojster Yoga in Vu Tai Či mojster vsesti na isto blazino, bo mojster Yoge tisti, ki bo odrinjen stran. Poleg tega, Yoga iz Indije in Vu Taiči imata skoraj nasprotni pristop za doseganje istega cilja v kultiviranju notranje energije ter doseganjem optimalnega zdravja, Na primer: Yoga na splošno uporablja statične drže (asane), ki delujejo na specifične centre v telesu, medtem ko Vu Tai Či preko kontinuiranega gibanja deluje na celotno telo istočasno. Yoga poze so ustvarjene, da energetsko “zajezijo” del telesa, medtem ko se skuša Vu Tai Či izogniti katerikoli blokadi v pretoku energije. Dihanje v Yogi uporablja zadrževanje sape, medtem ko (Taoistično) dihanje v Vu Tai Čiju vzgaja polno kontinuiteto dihanja. Na splošno imajo praktikanti Yoge superiorno telesno fleksibilnost, medtem ko imajo Vu Taiči praktikanti superiorno ravnovesje, koordinacijo in sposobnost sproščanja.

 

Koliko, kje in kdaj vadimo Vu taiči?

Vadite lahko kjerkoli, kjer je nekaj korakov prostora v vsako smer – Vu slog Vu Taičija ima kompaktno formo. Jasno je, da je zaželjena mirna in zdrava okolica. Kratko formo Vu Taičija lahko izvedemo v petih minutah – lahko pa jo izvajate tudi dlje, če tako želite. Primeren je katerikoli del dneva ali noči, s tem da so nekatere ure bolj optimalne. Udobna oblačila, fleksibilna obutev ali bose noge je vse, kar je potrebno. Telovadni dres je v redu. Idealno ne bi smeli imeti poln želodec niti biti lačen, ko vadite. Ni vam potrebno, da govorite Kitajsko, nič vam ni potrebno vedeti o Kitajski kulturi in ni vam potrebno nositi uniformo, da se naučite Vu Taičija. Več napotkov o učnih metodah boste dobili, ko se boste učili forme.

 

V kolikem času se pokažejo rezultati?

To je odvisno od posameznika: njegove nadarjenosti za Vu Taiči, njegovega zdravstvenega stanja in predvsem od količine časa posvečenega vadbi. Povečani občutek telesne in umske sprostitve se lahko doseže v nekaj tednih. Včasih še hitreje. Globlje koristi pridejo z časom in vadbo.
Z gotovostjo lahko rečemo, da se z potrpežljivostjo in vztrajnostjo lahko občutno okoristite z vadbo Vu Taičija. Spomnite se – da si pridobivate znanje, ki ga lahko uporabljate do konca življenja in ne gre samo za enkratno terapijo!

 

 

TAIČI IN DUHOVNOST Taoistični Taiči

 

Tai či je umetnost in ne religija. Za prakticiranje Tai čija ni potrebna vera v boga, v duhove, v tao ali v posmrtno življenje. Tai či praktičira mnogo ljudi razlicnih verovanj. Pa vendar mnogi štejejo Tai či za duhovno prakso. Za to je več razlogov. Mejnica med umetnostjo in duhovnostjo je pogosto zelo tanka. Umetnostne tehnike lahko spodbujajo ustvarjalne moči in jih izpopolnijo. Če je ta intenzivnost raje usmerjena k notranjim raziskovanjem kot k zunanjim spretnostim, lahko trening, ki ga umetnost zagotavlja poveže prepad med sekularnim in duhovnim. Če je temu tako, postane umetnost orodje duhovne prebuditve. To se lahko zgodi tudi s praktičiranjem Tai čija.

Tai či v sebi zaobsega mnogo vzhodn(jašk)e filozofije in modrosti, ki je sila praktična in uporabna v vsakdanjem življenju. Vsebuje modrosti, ki jih je moč uporabiti za zdravje in relaksačijo; za či energijo v človekovem telesu in duhu; za strategije uporabe v praktičnih zadevah poslov, konfliktov in človeških odnosov. Skratka, razen v nekaj legendah se za Tai či nikoli ne trdi, da je božja stvaritev. Je modrost moških in žensk, ki si prizadevajo napraviti to zemeljsko življenje boljše. Vendar pa je meja med modrostjo in duhovnostjo lahko tudi zabrisana saj se modrost pogosto doseže skozi različne duhovne prakse. Zaradi vseh teh razlogov se pogosto šteje, da je filozofija na kateri temelji Tai či duhovna.

Tai či čuan se je razvil kot borilna veščina pod močnimi vplivi filozofskih konceptov, ko si jih širili številni kitajski miselni sistemi, vključno s taoizmom, konfucionizmom in tradicionalno kitajsko medicino. Čeprav so energetsko delovanje v Tai čiju uvedli taoistični menihi, ne poznam nobenega dokaza, da bi bil, odkar se je pojavil v vasi Chen in ga je razširila družina Yang, Tai či ustvarjen za duhovne ali religiozne namene. Potem, ko me je sprejel kot učenca, sem s Tai či mojstrom Yang Shou Jungom imel več neuradnih pogovorov na to temo. Bil je pra-pravnuk Yang Lu Chana, ki je ustanovil Yang stil Tai čija. Ko sem ga vprašal, ali uči meditacijo, je povedal, da to v njegovi družini ni in ni nikoli bil aspekt treninga, pač pa le razvoj čija in borilne veščine.

Kako se Tai či dotika duhovnosti
 
Danes z izrazom »duhovnost« opisujemo številne izkušnje brez določenega skupnega bistva. Oglejmo si nekaj skupnih pogledov ljudi pri opisovanju duhovnosti in kako se ti pogledi nanašajo na sekularni Tai či.

– Duhovnost ti omogoča stik z nečem večjim od tvoje individualnosti ali pa to postati.
S tega vidika je Tai či duhovnost. Občutek se pojavi, ko se običajno nepovezana duh in telo povežeta. Ustvarjen občutek notranje povezanosti je zagotovo večji od običajnega občutenja »sebe«. Atleti občasno doživijo ta občutek ko so »v zoni«. Redni praktikantje Tai čija se običajno znajdejo v »večje kot jaz« občutenju ustavitve časa, ko se preteklost, sedanjost in prihodnjost zlijeta v četrto vrsto – brezčasne dimenzije. Mnogi to opisujejo kot osebni, intimni stik z nedefinirano in zadovoljujočo duhovno kvaliteto.

– Duhovnost je nekaj kar ti omogoči spoštovanje božanskega ali Boga, bodisi preko svetih spisov ali doživljanja narave
Po mojem mnenju nobeno besedilo s področja Tai čija nima namena doseči ravni svetih spisov. Čeprav so določeni stavki v klasičnih besedilih o Tai čiju povzeti neposredno iz taoističnih duhovnih tekstov, v celokupnem gledano klasična Tai či besedila ne dosegajo ravni božanskih del.
Vendar pa Tai či lahko vzpodbudi približevanje božanskemu skozi izkušenje narave. Tai či se pogosto izvaja na prostem in mnogim zagotavlja neposredno duhovno zvezo z naravo, kar je nad in za tem kar se običajno dosega ob zgolj fizičnem nahajanju v naravnem okolju. Nekateri to opisujejo kot izkušnjo tiste moči, ki ustreza občutenju božje prisotnosti med molitvijo. Kot je bilo povedano v prejšnjem poglavju, »če napraviš en korak proti Bogu (božjemu), Bog (božje) napravi dva koraka proti tebi.

– Duhovnost pomeni redno prakso
Za mnoge ljudi sta zavezanost in rednost bistvena aspekta katerekoli koherentne življenske filozofije s katero se približuje prebujanju duhovnosti. Rednost prakse posamezniku omogoča iti preko pretrganih zunanjih prikazovanj duhovnosti.
Posameznikovo prakticiranje Tai čija redno privede do notranjega ritma, ki je ekvivalent duhovnega metronoma. Ta ritem ti omogoča osredotočenje na bolj subtilne, nedoločljive duhovne kvalitete življenja. To osredotočenje je sproženo skupaj z nadvse verodostojno situačijo sam(ostojn)ega obstoja: vse kar boš tu našel je znotraj tebe, naj si bo duhovno ali ne. V vseh duhovnih tradičijah se prav v tej notranji samoti konstantno dogaja osebna komunikačija z božanskim.

– Duhovnost je pogosto povezana z vrnitvijo k življenskemu slogu, skladnem z božanskimi ali naravnimi moralnimi »duhovnimi« zakoni vesolja.
Duhovne preiskave so pogosto uokvirjene s starodavno debato o tem, kako krepost doseči preko morale. To se lahko doseže z aktivnostmi bolj zunanje ali bolj notranje narave:

•  Ravnanja in mišljenja, za katera se smatra, da so všečna božjim očem (bolj zahodn [ jašk ] i pogled). Tai či se temu ne posveča. V nekaterih šolah Tai čija je moč naleteti na dikusije praktikantov, kako bi lahko Tai či bil povezan s temi rečmi, toda take razprave so vglavnem povezane z osebnimi verskimi prepricanji razpravljalcev in ne z nečim, kar je lastno prakticiranju Tai čija.
•  Sledenje karmičnim zakonom in njih razumevanje (bolj vzodn [ jašk ] i pogled). Skušaš delovati na svetu na način, da tvoja dejanja in misli raje koristijo kot škodijo tebi, tistim, ki jih imaš rad ali tistim, ki jih osebno ne poznaš, sedaj in v bodočih življenjih. V krščanstvu koncept karme odmeva v svetopisemskem reklu: »Kar seješ, to boš žel.« Akoravno Tai či ne razpravlja odprto o karmi, njegovi principi mehkega in trdega, praznega in polnega, črpanja in sprožanja z ekstenzijo delujejo skladno s karmičnimi zakoni.
•  Delovanje je poglobljena študija etike, da zrastemo do naših najvišjih duhovnih zmožnosti. Na Kitajskem večina Tai či praktikantov sledi temu, čemur se reče etika borilne veščine: po kitajsko wu de. Ključna stvar pri wu de (in pri celotnem Tai čiju) je doseganje ravnovesja – ne samo v telesu, pač pa tudi v burnih vodah zagotavljanja dobrih in spoštljivih človeških odnosov, sedaj in v prihodnjosti.

– Duhovnost je pogosto združena s praksami, ki zagotavljajo ljudem, da se notranje počutijo bolj koherentni in odprti.
Tai či to lahko doseže, posebno če postane prakticiranje bolj redno. Redno izvajanje forme pomeni način ustvarjanja notranje koherence in odprtosti. To se v drugih duhovnih praksah dosega z drugimi metodami kot so moliteve, vizualizacije, mantre, Yoga, sedeče meditacije ali izvajanje svetih plesov.

V notranjih tradičijah velikih svetovnih ver duhovnost vključuje proces raziskovanja, iskanja in vztrajanja v božanskem ali duhovnem odprtem stanju ves čas, kar se pogosto nanaša na s tem povezano posledično »razsvetljenost«. V vzhodn(jašk)ih tradicijah je zmožnost globoke koncentracije ena od osnovnih sestavin za dosego razsvetljenosti. V tem pogledu ti Tai či pomaga razviti različne ekstremno subtilne zmožnosti koncentračije.
Bo prakticiranje Tai čija v konfliktu z mojo vero?
 
Tai či ni vera. Pri Tai či gre za zavedanje, ne za verovanje. Njegova duhovna plat niti ne potrjuje niti ne zanika obstoj kateregakoli boga, božanstev, duhov ali posmrtnega življenja. Kot tak ni v konfliktu z nobenim od verskih prepričanj.
Če posebej prakticirate Tai či kot metodo taoistične meditacije v gibanju, bo to pomagalo pri povečanju vašega zavedanja človečnosti in pri poglabljanju v vašo notranjost bitja ter duše. Ne bo vam treba spremeniti verskih prepricanj. Vendar pa vas bo prakticiranje Tai čija mogoče posredno privedlo do spoštovanj nekaterih običajno zapostavljenih (prezrtih) aspektov teh prepričanj.
Prakticiranje Tai čija lahko poveča vaša občutenja duhovnosti. Ta duhovna občutenja bo sistem prepričanj vaše vere lahko interpretiral in oblikoval. Ko je eden od mojih katoliških učencev bil povprašan, ali je Tai či v konfliktu z njegovo vero, je odgovoril: »Sem rimokatolik in verjamem v Boga. Verjamem, da je Bog ustvaril moje telo in energijo, da ga uporabljam. Tai či mi pomaga, da spoštujem moje telo in da dosežem ter uporabljam to energijo učinkovito. Zato mi na ravni narave Tai či pomaga bolje razumeti in uživati čudež stvarenja.«

Meditacija v gibanju: Sekularni Tai či
 
Tai či se obicajno poimenuje meditacija v gibanju. Ta izraz izhaja iz kitajščine: dong jing , pri cemer dong pomeni gibati se, jing pa pomeni miren, kar je v taoizmu klasicen izraz za to, čemur mi pravimo meditacija.
Obicajni pomen naše besede meditacija pa seveda ne zaobsega vsega, kar se razume pod taoisticno meditacijo. Meditacija v gibanju v našem jeziku pomeni samo to, da so gibanja v Tai čiju izvedena na meditativnem način in tako se v 99% običajno videnega Tai čija ta tudi izvaja. Iz tega razloga bomo tako meditativno gibanje poimenovali »sekularni Tai či«, da bi ga razločili od popolno duhovnega konteksta taoistične meditacije. Namen sekularega Tai čija je ohranjanje relaksirane osredotočenosti, umirjanja posameznikovega notranjega dialoga in izvajanje počasnih gibov globokim občutkom sproščenosti.
Aspekt sekularnega meditativnega gibanja pri Tai čiju je seveda le senca polne implikačije najglobjih duhovnih ravni taoistične meditacije v gibanju. Hkrati pomeni globoko notranjo umirjenost, ki lahko vseskozi živi v srcu posameznikovega duhovnega bitja. Notranja mirnost je glavni čilj tako budističnih kot taoističnih meditativnih metod. Iz klasičnega vzhodnjaškega vidika meditacija sega krepko preko popularnih zahodn(jašk)ih koncepčij duhovnosti, kot so bile razdelane zgoraj. Popolna odprtost tvojega notranjega bitja (ali duše) ali razsvetljenost je glavna osredotočenost meditacije. Ta odprtost omogoča tvojemu srcu in razumu, da postaneta popolno svobodna. Gre za vsebino, ki se je uči z dolgoletno globoko raziskavo notranje pokrajine z uporabo izredno sofističiranih praks in tehnik, ki so jih izbrusile stotine generačij praktikov.

Sekularni Tai či lahko izgradi temelj za meditacijo
Mnogo ljudi, ki jih zanima meditacija se je nekoliko boji. Ne da bi vedeli zakaj, pravilno občutijo, da se lahko srečajo z notranjimi stanji, ki so jih v dosedanjem življenju preprečevali in zanikovali. Nekoč sem vprašal mojega zadnjega mojstra taoistične meditacije Liu Hung Hieha, zakaj ni učil taoistične meditacije več ljudi. Njegov kratek in jedrnat odgovor je bil: »Malo je bilo voljnih učiti se je«.
Sekularni Tai či lahko zagotovi uporabno prehodno polje in omogoči posameznikom prestopiti prepad in po možnosti polno upelje v globlje duhovne raziskave. Gre za izvrsten način izgraditve nekakšnih temeljev, ki jih vse vrste meditacij ali globokih ravni duhovnosti izhodiščno terjajo. To vkljucuje:

•  stalnost namena
•  zmožnost ponotranjenja
•  sposobnost prepoznati in postopoma uporabljati globlje ravni zavedanja
•  biti sproščen, brez česar je prejšnje pogoje težko vzdrževati.

Sekularni Tai či lahko pomaga meditantom katerihkoli duhovnih tradičij
Sekularni Tai či lahko vadijo meditanti katerihkoli duhovnih ali religioznih prepričanj kot telesno naravnano prakso, ki je komplementarna osnovnim praksam njihovih meditačijskih tradicij. Če si prvenstveno vključen v mentalne ali intelektualne procese, ti Tai či lahko zagotovi telesno zdravje.
Mnoge religiozne in meditacijske tradicije so v osnovi intelektualne prakse. Vse se dogaja v glavi. Te prakse prvenstveno vključujejo:

•  slušne tehnike, uporabo molitev, manter, ponavljanja imen ali besed, božanskih bitij itd.;
•  vizualizacije božanstev, angelov, duhov, svetnikov, nebes ali pekla, ali različnih naravnih ali ezoteričnih domen;
•  meditacij tretjega očesa, od katerih se mnoge osredotočajo na psihično raven, pri čemer praktikanti mentalno nadzirajo gibanje bodisi energije bodisi misli skozi različne sfere eksistence, vključno z njihovim telesom.

Meditanti pogosto ne zmorejo predelati ali uravnotežiti vse mentalne in fizične energije sproščene v njih, kar povzroča, da mentalna energija, ki jo te prakse generirajo postaja zastajujoča in nepovezana s fizičnim telesom. To je še posebej velja za tiste s sedečim življenjskim slogom. Če meditacije in religiozne prakse niso dopolnjene s kakšnim načinom dela s telesom, lahko to privede do ogromnega stresa. Možen rezultat je v tem, da možgani posrkajo odvečno energijo iz telesa, zaradi česar praktikant oslabi, ošibi ali celo zboli. Ta situačija obstaja v enaki meri tako na vzhodu kot na zahodu, tako v konvencionalnih kot v ezoteričnih meditačijskih tradicijah.
Vseskozi slabljeno telo lahko ustvari ovire napredku v meditaciji. Ko je dovolj oslabljeno, energija ne teče več tekoče skozi telesne energetske kanale. To povzroča različne vrste telesnih manifestačij zaradi nepravilnega toka energije skozi živčni sistem. Ljudje nato pomešajo telesne manifestačije z notranjimi mentalnimi pojavi, kar pa so ovire, ki naj bi jih njihove meditacije skušale transcendirati, kar povzroči, da meditant prične do neskončnosti zasledovati napačne notranje smeri in zgubljati dragoceni čas.
Meditacijske tradicije poredko spoznajo potrebo po preprečevanju možnih zdravstvenih težav. Vendar pa nekaj tradicij prepoznava to potrebo in vključuje nekaj fizičnih vaj. Take tradicije so:
•  hatha in nekatere druge oblike indijske joge,
•  tibetanski budizem, ki dodaja nekaj jogijske prakse, kot se to uči v nekaterih šolah na zahodu,
•  sukanje ali ples v nekaterih sufijskih šolah,
•  taoizem, pri katerem vse njegove meditanstke šole vključujejo nekaj telesnih praks, kot na primer qigong.

Samo brezkončno metalno ali psihološko preizkušanje ne bo nikoli približalo tvojih telesnih funkcij optimalnim ravnem. Intelektualna odličnost ne zagotavlja fizične krepkosti. Za mnoge znane svetnike se ve, da so končali svojo pot z zlomljenimi in boleče izmučenimi telesi.
Tiste zahodne meditacijske šole, ki vzpodbujajo telesno vadbo vglavnem priporočajo aerobiko, dviganje uteži, tek itd. Pogosto je edina specificna telesna vadba, ki jo uporabljajo vzhodne šole v kontekstu meditacije, kratek sprehod, npr. v Vipassana budizmu in v šolah Zena. Samo to je, kakopak, redko dovolj, da se telo obdrži v dobri kondiciji.
Sekularni Taiči, ki poudarja tako uravnoteženje notranjih energetskih kanalov kot izgrajevanje zdravja, lahko zagotovi potrebno ravnotežje z intelektualnimi in meditativnimi prizadevanji.

 

ZGODOVINA VU STIL TAI ČI-JA

 

Yang Lu Čuanov najboljši učenec Čuan Yu je bil adept najbolj naprednega, transformacijskega aspekta dela s tai či energijo in je na teh principih razvil svojo veščino. Kasneje je učil svojega sina Wu Jien Čuana (1870-1942), ki je tudi študiral z Yang Pan Hou-jem (Yan Lu Čan-ovim sinom). Wu Jien Čuan je učil z družino Yang v Pekingu in skupaj z Yang Čen Fujem je pogosto skupaj (v paru) demonstriral Tai či. Wu Jien Čuan, dvajset let starejši od njiju, je tudi pomagal Yang Čen Fuju razviti spretnosti.

Deloma zaradi transformacijskega dela z energijo, ki ga je povzel po očetu, deloma pa, ker je bil praktikant taoistične duhovnosti, je Wu Jien Čuanovo zanimanje bilo v notranjih aspektih Tai či-ja, posebej zaradi njegove moči v zdravljenju in meditaciji. To nikakor ni bilo nezdružljivo z borbenim aspektom, saj moč, senzitivnost in premetenost, ki je lahko dosežena na globljih ravneh bivanja inherentno omogoča superiorno borbeno zmogljivost. Wu je posledično razvil svoj Tai či stil, da je deloval na najglobjih ravneh, prizadevajoč si izvajati gibanje in energetske tokove, ki izvirajo iz praktikantovega jedra. To je bilo v povezovanju s Taoističnimi Nei gung principi doseganja najglobljih možnih ravni ob vsakem času. Lahko bi rekli, da si je Wu Jien Čuan prizadeval privesti Tai či bližje k taoističnim izvorom. Uspel je, saj njegov stil vsebuje tehnike, ki so neposredno povezane s Taoističnim Nei gungom, nekatere od njih pa niso tako močno poudarjene v drugih stilih, ali pa jih v njih sploh ni. Rezultat je bil v stilu Tai či-ja »majhnega okvira«, kjer zunanja gibanja niso tako izrazita, notranja pa so dejansko večja.

 

NASLEDSTVO

Wu se je učil odprto, in posledično je Tai či Wu stila poznan širom Kitajske, v njenih južnih predelih pa je dokazano bolj popularen od Yang stila. Prikrito razdobje vasi Čen je minilo in veščina se je lahko razširila v dobro mnogih. Vendar pa bodo njeni globlji aspekti in tehnike vselej pridržani vrednim znanja in sposobnim njenega vsrkavanja in razumevanja. Tako je princip nasledstva bil vedno in je še vedno vzdrževan.

 

Celotna veščina je bila predajana le tistim nekaj študentom, ki jih je mojster sprejel kot uradne učence. Glavni razlog za to je pomembnost v ohranjanju živosti in nedotaknjenosti znanja, zagotavljanju da se to ne razvodeni, pomeša ali izgubi. Je tudi zagotovilo kvalitete – če treniraš z nasledstvenim mojstrom, veš, da je to, kar ti je predano avtentično in učinkovito. Ni vselej moč trenirati s takim učiteljem, toda bližje ko je učitelj izvornemu nasledstvu, večja je verjetnost, da boš dobro treniran. Tai či se bo v prihodnjosti neizbežno razvijal, toda v rokah kreativnih in talentiranih mojstrov bosta znanje in spretnost, ki sta bila predana zagotavljala osnovo veščini v njenem razvoju.

 

WU STIL

Trend internacionalizacije metod Tai či-ja se je nadaljeval z Wu stilom, ki uteleša metode Taoistične meditacije in širši razpon Nei gung tehnik. Medtem ko so spiralne akcije povsem vidne v Yang stilu, so v Wu stilu praktično nevidne, saj so izvajane globoko znotraj tkiv. Yang stil odpira najprej zunanjost telesa, uporabljajoč velike in izprožene stave in šele nato si prizadeva odpreti notranjost telesa. Wu stil počne nasprotno: uporablja manjše stave, da doseže najprej notranjost telesa, nato pa dopušča, da se te sprožitve razširijo navzven. To je princip »majhno navzven, veliko navznoter«: majhni zunanji gibi upoštevajo večje notranje gibe, medtem ko veliki zunanji gibi običajno dopuščajo le majhne notranje gibe.

Medtem ko je pri Yang stilu tok od zunanjega proti notranjemu, Wu stil prične z notranjim. Deluje vglavnem z globokimi stranskimi kanali telesa, ker se bolj nanaša na gibanje in transformiranje energije znotraj telesa kot zunaj njega. V Wu stilu, opisanem kot »majhnem okviru« so pozicije dlani v povezavi z aktiviranjem globokih kanalov telesa, bolj kot z zunanjim poljem. Komolci so usmerjeni navzdol, kar ustvarja globljo sprostitev v globokih stranskih kanalih in večje notanje pritiske.

Wu still daje večji poudarek transformiranju energije kot zgolj gibanju le-te. To ga lahko napravi izvrstnega za zdravljenje poškodb telesnih tkiv in sistemov, ki morajo biti spremenjeni in obnovljeni in ne le ojačani. Določeni stavi v Wu stilu so ustvarjeni za odpiranje in sproščanje centralneha energetskega kanala – Taoistična meditacijska tehnika, ki je ni moč majti v drugih stilih tai či-ja. Wu stil na splošno uporablja več krogel, medtem ko Yang stil v glavnem uporablja kroge. V Wu stilu se pulsni del zapestja pogosto dotika, da se privede v zavedanje notranjih organov. V Wu stilu je zelo vidna razlika v nagibanju naprej pri upogibnih gibih. To je bilo uvedeno, da se doseže bolj naravna akcija pri vzdrževanju notranje ravne hrbtenice ob kotih nagibanj. Pri nekaterih gibih v Wu stilu se uporabljajo roke pod kotom 45 o v nasprotju z iztegnjenimi v Yang stilu. Energetsko Wu stil skuša najprej razviti mehko, yin energijo in nato najti trdo, yang energijo iz praznosti mehkega; to zagotavlja večjo razbremenitev napetosti in zdravljenje v samem začetku, toda Wu stil je nekoliko teže obvladati kot nasprotni princip.

 

Prevedeno iz: K. Frantzis: “The Power of Internal Martial Arts”